Desetletje odvisnosti: kako je Slovenija prišla do uvoza četrtine elektrike

Energetska odvisnost redko prispe s fanfarami; običajno se prikrade v bilance, odstotek za odstotkom, dokler je nekdo ne izreče naglas. V Sloveniji je trenutek iskrenosti prišel — mehaniko v ozadju pa velja razpakirati.

Štiri plasti luknje. Prva: povpraševanje — stalna rast, nedavno pospešena s toplotnimi črpalkami in elektromobilnostjo, z zgodovinskim rekordom obremenitve prav januarja: 2.299,7 MW. Druga: premog — šoštanjska termoelektrarna, nekoč tretji steber sistema, strukturno proizvaja vse manj, ujeta med stroške CO2 in tehnične meje. Tretja: delitev NEK — polovica edinega velikega pasovnega vira po solastniški konstrukciji odhaja Hrvaški. Četrta: investicijski premor — med savskimi hidroelektrarnami izpred desetletja in JEK2 štiridesetih let ni v pogon vstopilo nič večjega merila.

Zakaj še ni bolelo. Spojeni trg je uvoz zbanaliziral: avstrijski sosedje in ostala regija so imeli doslej kaj prodati, slovenske povezave pa so trdne. Odvisnost se je prevedla v račune in devizne tokove, ne v mrke — zato ni postala volilna tema.

Zakaj postaja tveganje. Vsa regija teče proti istemu primanjkljaju: Madžarska množično uvaža, Hrvaška prav tako, Italija večno. Ko si današnji izvozniki — Čehi, Poljaki v prehodu — zaprejo klasične kapacitete, se konkurenca za iste uvoze zaostri natanko v urah, ko vsi potrebujejo hkrati.

Operativni sklep. Uradna napoved — 20–25 % odvisnosti do JEK2 — je obvladljiva le s celotnim paketom: vzdrževanimi povezavami, dolgimi pogodbami, rastočo domačo prožnostjo. Alternativa kompetentnemu upravljanju odvisnosti ni neodvisnost; je slabo upravljana odvisnost.

Bilance regije na strani Slovenije.